»Umetnost je s tem najprej potrdila, kako velik vpliv na naše vsakdanje življenje in družbene vloge imajo znanstveni izsledki in njihova industrijska realizacija, na drugi strani pa razkrila, da so kognitivni postopki, ki jih uporablja znanost, seveda precej podobni tistim, ki zaznamujejo umetnost, a jih zaradi prevlade čutnega pogosto spregledamo ali celo odmislimo.«
»V takšnem okvirju je treba misliti Opus I. skladatelja, glasbenika in raziskovalca Dreja A. Hočevarja. Gre za nekakšno platformo, znotraj katere se razvija kompozicija, a hkrati v povratni zanki tudi način našega mišljenja glasbe ‒ njenega ustvarjanja, poustvarjanja in poslušanja. Model, ki ga razvija Hočevar, je tako na eni strani kompleksen in preskriptiven, po drugi strani pa odprt, saj ponuja izvajalcu predvsem serijo napotkov, omejitev in odprtih 'poti', po katerih se giblje.«
